OPTIČNA PODOBA GLASBE

LIKOVNA PRAKSA

Kaj se v resnici dogaja ob fizičnem dražljaju zvoka – ob poslušanju glasbe, kot časovno determinirane psihoaktivne substance, delujoče na naša čutila je težko z gotovostjo razložiti, še manj pa trditi. Brez dvoma so tovrstna soočanja s abstraktnimi, ritmičnimi ter harmoniskimi vsebinami strogo subjektivna, a so iz razloga primerljivosti in spoznanj tudi izjemno zanimiva.

Uvodoma je izpostaviti, da je vsaka trditev v zvezi s čutnimi vtisi kot posledica odziva na glasbo – dvomljiva. Predvsem zaradi dejstva, da zvok – glasba sam po sebi ne prinaša nikakršne naravne – predmetne vsebine slušnega zaznamovanja, kakor tudi zaradi objekjtivno neustreznih besednih ali simbolnih pomenov in primerjav ob njihovi razlagi.

Iz navedenega razloga je možno obseg čutnih vtisov definirati kot vmesno, subjektivno, povezujoče področje med fiziko in psihologijo. Pri tem pa je objektivnost iskati le v fizikalnih pojavih. Psihologijo pa še vedno v skrivniih in nedostopnih elektro-kemičnih procesih znotraj naših teles, kar se reflektira skozi izstopajočo subjektivnost.

Pomanjkljivost tovrstnih raziskav v umetnosti, kakor tudi v drugih področjih, skozi okvir objektivnosti – znanosti je menim; v zadovoljivi nenatančnosti, skriti v površnosti vsakodnevne komunikacije, zahtev pričakovanj in usvojenih navad.

Vprašanje je; kako definirati in smiselno utrditi smisla izpraznjen avtomatizem. Dinamično »vsebino« realnega odziva, to je dejstva čutne refleksije pri poslušanju glasbe. Predvsem tistega povzročenega z povečanim ritmom?

Ali je asociacijsko doživljanje motiva – če ga poznamo sprejemljivo z večinsko vsebino narave, ki je tudi prevladujoča vsebina zavesti in podzavesti? Morda v nekem sugestivnem, dogovornem, besednem ali primerjalnem pomenu. Vendar objektivno ti dve kategoriji nikakor nista primerljivi in združljivi!

Iskanje odgovora na to vprašanje v pomenu eksperimenta; napraviti nevidno vidnim in se pri tem približati smiselni stvarnosti toje objektivnosti je bilo v praksi usmerjeno v posebno obliko »transkripcije«. Po obliki podobni nevmatski transkripciji. Prvič zabeleženi v grško/rimski kniževnosti in kasneje v tovrstnem glasbenem izrazu; sledenju tonskih linij; gor dol, večje manjše – »aktus-gravis«. V našem primeru poslušanega glasbenega dela.

Čeprav je tovrstna »pisava« v končni obliki na nek način vsebovala utrjene prvine glasbe, kot so ritem, melodija, harmonija, metrum itd., sama po sebi še ni pomenila ničesar spodbudnega v smislu slušnega vtisa. To je oprijemljive in do neke mere »zarobljene« vsebine podzavesti. Kljub temu pa se je v ozadju skrival zanimiv proces, predvsem ponovljive preobrazbe tonske linije z vsemi njenimi notranjimi vsebinami in značilnostmi v optično podobo skozi akt gibanja.

Zanimivost tovrstne, svobodne »transkripcije«, celotnega glasbenega dela, oblikovane s tonsko linijo – brez barve le s črto, je v tem, da se je kljub pričakovani kaotičnosti oblikovala razpoznavna in nadvse ponovljiva struktura/omrežje.

To v praksi pomeni, da ob poslušanju uho vodi roko, ki »transkribira« poslušano vsebino v »pismo«. Hkrati pa ima oko z pogledom enakovredno in neovirano možnost izraziti refleksijo v kateri koli barvi iz spektra. Torej nabor barve ob poslušanju glasbenega dela je prepuščen trenutnemu optičnemu dotiku. To je trenutno doseženemu podzavestnemu ravnotežju posameznega tona ali njegovega dela s posamezno barvo iz prisotnega spektra. Pri tem optični kontakt s samo eno barvo, ostane v mejah objektivnosti reakcijskega časa izbrane barve in je hkrati refleksija s katero se uravnoteži spodbujeni afekt/provokacija posameznega tona oziroma njegovega dela.

Istočasno z vnosom barve, se v praksi likovnega izraza spremeni tudi oblika »transkripcije«. Le-ta ni več v obliki »pisma«, temveč se svobodno oblikuje, enakovredno in razpoznavno po celotni likovni površini v pomenu dekorativne slikarije ali arabeske.

Tako so tonske linije; nosilke poslušane vsebine ki v sebi združujejo začetek, dinamiko, karakter in »ugašanje« (trajaktorij) posameznih tonov. Seveda ne celotnega glasbenega dela, saj je le-ta v svojem obsegu in kontinuiteti zaobsega skoraj neskončno število zvočnih dogodkov – informacij. V resnici pa ravno to dejstvo glasbenem delu pri vsaki izvedbi, omogoča orginalnost toje stvarno neponovljivost.

Ob tem je razumeti da ton sam po sebi ni ena enoznačna barva, čeprav traja le sekundo, temveč je del barvnega spektra – reakcijske barve, ki ga lahko zaznamo v časovnem segmentu, manjšem od sekunde. Zaradi našega skromnega odzivnega časa – refleksije, pa vsebine glasbenega dela v dejanskem času izvedbe, ni možno v celoti likovno zajeti in izraziti, kljub temu da ga s sluhom in z očesom zaznamo. Izrazimo lahko le več zaporedno podobnih gibanj – izstopajočih gest združenih v eno kot razpoznavni del vzorca oziroma karakter strukture ki se umešča v celoto.

Na tej točki se odpira vprašanje objektivnosti, to je »ponovljivosti« tovrstne »transkripcije«, predvsem zaradi počasne reakcije oziroma majhnega »zajema« uravnoteženih tonov z barvo iz poslušanega glasbenega dela. Skozi prakso je ugotoviti, da so čutila v tej smeri dokaj skromno razvita in da jih je z vajo možno bistveno izboljšati. Hkrati pa menim, da je podana tudi realna možnost in podlaga za novo, nadvse senzibilno, poustvarjalno likovno prakso kakor tudi novo pojmovanje likovnosti, zajeto v časovni prostorskosti glasbenega dela.

Od tu naprej je možno povezovanja glasbe in likovnega izraza, raziskovati in opazovati: prvič – kot sam likovni izraz, v katerem slika s svojo mnogoplastnostjo in izraznimi sredstvi ostaja še naprej v okviru svojih temeljnih likovnih izhodišč. In drugič – kot izrazno obliko, aktivno substanco, ki v sebi objektivno in stvarno upošteva in združuje čas.

V drugem primeru prostor likovnega akta ni več klasična likovna površina platno, papir ali podobno, temveč nova, dvodimenzionalna, digitalna površina – ekran računalnika. Gre za projekcijo – format, ki omogoča ne le podoživljanje efekta, temveč prostor, v katerem je možno tudi časovno izraziti in ohraniti »čista«, dinamična, z zvokom spodbujena čustva.

V tvorbah, v katerih je bila podana barvna »transkripcija« celotnega glasbenega dela ali pa samo skrajnje stanje čustev – izražene slušne zaznave, je bilo mogoče v optičnem dotiku nastale slikarije – arabeske opaziti fenomen asociacije toje »dvojnega videnja«. Pomeni; da v opazovanju, vsebina strukture po sebi same, zgublja svoj pomen, se reflektira in povezuje v drugo vsebino. V podobe iz podzavesti.

Pojav je v zgodovini že dolgo poznan; v arabskih pisanicah, v astronomiji in še kje.

V trenutku ko se ob poslušanju glasbe zgodi prestop, v njeno razpoloženje; ritma, melodije, harmonije .. ko dvojnost postane eno, nas glasba »prevzeme«, se kot psihoaktivna substanca tudi »dotakne« naše svobodne podzavesti in njenih neskončnih – tudi spečih vsebin. Nezavedno vzbujene vsebine se ob tem v nekem smislu tudi nezavedno in nejasno oblikujejo. Le da se tokrat zaradi zavestnega odločanja spremljanja dinamičnih potez črt/tonov – ki trajajo, v ospredju dvojnega videnja, ojačano oblikujejo nepričakovane, dinamične vsebine iz »neurejene« podzavesti. Tovrstna asociativna povezava, ali bolje rečeno »brstenje« s pogledom v nastajajoči dvopolni strukturi odpira spontano – izvorno nagonsko fantazijo, podobno kakor jo poznamo pri otrocih v mitološkem obdobju pravljic. V svojih začetkih izražene v negotovih oblikovnih povezavah; nejasno, megleno, abstraktno, a vendar na nek način opredeljene s naravo, predmeti – figuraliko.

Oblikovana je ugotovitev, da če se prepuščamo toku glasbe – nagonskem impulzu, ugodju brez zavestnega, uravnoteženega spremljanja in sodelovanja – predvsem glasbe z večjim ritmom, se stanje zavesti megli in »briše« realna slika okolja.

S izostrenim pogledom na nastajočo strukturo, predvsem ob povečanem ritmu, se le-ta nadomešča, skozi dvojnost vidnega s nepričakovanimi podobami iz globljih plasti podzavesti. Manj zavestno nadzorovane – med seboj manj povezane in obratno.

V tej točki in na ta način je mogoče ob poslušanju glasbe likovno »izluščiti« posamezne naključne in nejasne – dejal bi »mitološke prasekvence«, idiografične vsebine svoje neskončne, neobvladljive in »neurejene« podzavesti.

Pravzaprav glasba to spremenjeno stanje zavesti – “potovanje” ali bolje rečeno asociativno, oblikovno povezavo fantazijskih presežkov v pomenu narave s svojo zvočno vsebino v nekem smislu – zavedano ali nezavedano tudi zavajoče spodbuja in pričakuje pri poslušalcih.

Pri tako sprovociranimi; asociativno naključnimi podobami – pred smislenim oblikovanjem, iz različnih plasti podzavesti, predvsem njihovih vsebinah, je že v začetku ostalo kar veliko odprtih vprašanj.

Bile so smiselno nepovezane, neuravnotežene in nerazumljive. Kazale so brezciljnost, neko obliko negotovosti in izgubljenosti. Ob tem je tudi zanimivo spoznanje da so tako nastale slike; nesporno oblika vezi med stanjem podzavesti in z glasbo spodbujenim gibanjem.

Občutek nelagodja ob tako nastajajočih in begajočih irealnih vsebinah, ki jih ni bilo mogoče zavestno kontrolirati, grupirati in organizirati, se je skrival v nekontroliranem podzavestnem, prepuščanju povečanem ritmu. Neomejeni svobodi, brezupornosti ki povzroča nekontrolirano gibanje in »spuščanje« ali bolje rečeno tvegano »padanje« v nižje plasti podzavesti.

Nesporno ritem kot fenomen je del vsega živega – je naraven, in od negdaj znan. Obravnavan z več aspekti, kakor tudi v različnih kulturah, predvsem v pomenu večne vrnitve – cikličnosti. Njegovo bistvo je v tem da močno podzavestno deluje na nas. Je vezni člen med realnostjo in podzavstjo – kar je že omenjeno. V ekstremnih primerih; v rezonanci pa nas popelje v stanje neomejene svobode v neskončnost prostora in časa.

Ritem je tako potreba. Prinaša »očiščenje« ali bolje rečeno začasno blagodejno »ispraznjenost«. Ob tem nas v nekem smislu ozdravi, sprosti, osvobodi misli, vrača v otroško igrivost. Nam povzroča prijeten občutek, podobno kakor ga poznamo ob dobri hrani ali seksu in nas po tem ponovno zapolni s bolj jasnimi občutki in vsebinami.

Glede na prehojeno pot in vstrajanju v tej smeri, je možno skleniti da so nastale likovne vsebine bolj prapodobe likovne prakse. Ugotaviti je da so podobne izsledkom jamskih slik naših daljnjih prednikov. Kažejo usmerjenost k izvirnem genetsko prvotnem stanju. Vračanje ali »potovanje« v podzavest – onstran zavesti. Nepredvidljivim, pred vsem v gibanju nastajajočim vsebinam ločenih svoje naravne relacije in prevladajoče dionezičnosti.

Tako nastale slike v vsebinskem pomenu ne vsebujejo meje, horizonta, gravitacije in perspektive v pomenu zaprtega prostora. Podobe so v nekem smislu brez atributov, ki bi odsevali uravnoteženo jasno sliko narave brez iluzij v pomenu estetsko »osvojenih« pravil. So le fragmentalna – trenutna refleksija neurejene in nedostopne, slikovno nejasne podzavesti.

 

Izhod iz »slepe ulice« v smislu razumevanja in zavestnega oblikovanja slike, v prevzetosti glasbe, njenega ritma, melodije, harmonije.. je v tem, da se je možno programsko, zavestno spustiti v lastno »hrambo spominskega zaklada«. »Ugrabiti« naključno – pravljično vsebino. Jo »pripeljati« v višje lege zavesti in jo tam v pomenu prirojenega in željenega reda – racionalnosti, vsebine in sporočila – umetniške slike dooblikovati.

V tovrstni »poustvarjalni upodobitvi« ob pozornem poslušanju glasbe je še potrditi izjemno dejstvo; nenehne prisotnosti različne stopnje refleksije. Le-ta je oblikovana v afektu preostanka instinkta, kot posledica nastale praznine namenjene prirojeni nagonski lastnosti pričakovanja. Toje pričakovanim; prijetno in varno delujočim vsebinam ob poslušanju. Praksa ravno tako prinaša spoznanje, da se ta praznina – instinkt po varnosti ob poslušanju podzavestno »zapolnjuje« z optičnim dotikom. Z ustrezno barvo, to je s površino objekta, ki nam je znan, je hkrati nosilec barve in je navzoč v prostoru poslušanja. A je žal neustrezen iz razloga »neme« barve toje prevladajoče pomenske vsebine forme – predmeta. Od nje/glasbe nas le oddaljuje iz razloga neustrezne in neuravnotežene asociacije.

Če teh barvno različnih površin, kakor tudi »ustreznih« form/arabesk katere omogočajo harmoničnost dvojnega vidnega – obliko dualizma v prostoru ni, je spremljanje glasbe pogosto nezavedno. Je brez prave koncentracije in s številnimi trki usmerjeno v prevladujoče gibanje v prostoru. Pri koncertni izvedbi – navzočih izvajalcev ali z zaprtimi očmi, s prepuščanjem nepredvidljivimi vsebinami lastne podzavesti.

Skozi večletno raziskovanje v likovnem izražanju in nastalem opusu tovrstnih slik in arabesk je mogoče zaključiti, da so pred vsem arabeske od glasbe prevzele včasih fascinanten barvni spekter. A v resnici le navidez, saj gre za neko obliko »portretiranja« glasbe. Poslikavo njene podobe z vsemi karakteristikami portreta, katerega v likovnem jeziku že poznamo. Tako je v pretvorbi prisotno spoznanje, da v mejnem področju; med sluhom in vidom obstaja konkretna oblika interakcije – rezonance. Med glasbo in optično – čutnim ravnotežjem, arabeskami in barvo. To je ugodjem, ki ga tovrstni kontakt in napor ob spremljanju nastalih vsebin ponuja.

V likovnem aktu, obdanem z glasbo se takonagonsko prirojeno pričakovanje in intencija oblikovanja – urejanja, preoblikuje v impulze. Znotraj njih je refleksija kot neposredna danost uravnotežena in dooblikovana. Prvič s samo slišno vsebino in drugič s oblikovanjem izraženim s hkratnim in zavestnim posnemanjem – »kopiranjem« v pomenu ponavljanja z barvo. Le-ta pa v svoji deskriptivni obliki zapolnjuje že omenjen prostor pričakovanja in oblikovanja.

Razumeti je; da impulzi niso več usmerjeni v slikovno predstavo in iskanje »ustreznih« vsebin; z robom omejenih dvojnosti podob narave, shranjenih v spominu, v nejasni podzavesti ali neposrednem okolju. So preseženi in se odražajo v zavestnem zasledovanju dveh stvarnih in različnih spreminjajočih vsebin. Zvoka in barve – znotraj enega odprtega prostora/časa. Znotraj sebe – glasbe; sedajdaj čiste in na široko – vizualno odprte strukturne celote.

V likovnem izrazu, kot je že omenjeno, je to nastajajoča podoba barvnega »portreta« poslušane glasbe.

Pred seboj nimamo več slike v naravnem in vsebinskem pomenu reprezentacije – oponašanja materije in pojmov, kar je večinsko, nenehno zavajujoče pričakovanje glasbe in njenih udeležencev, temveč projekcija/ekran – znotraj razsvetljena glasba, v svoji statični in dinamični strukturni formi. Njena individualnost v optičnem trajanju, katero je možno primerjati in pojmovati le z roba opazovanim zvzdnim nebom in neskončnim vesoljem.

V tako opazovani časovni ekstenziji glasbe, prevlada ali bolje rečeno zmaga varno ugodje, znanega in nadvse privlačnega ter čustva vzbujajočega optičnega dotika glasbene sfere nad okoljem in podzavestno – v trajanju pričakovanimi slikovnimi vsebinami dvojnosti, znane narave ali zgodbe.

Skozi projekcijsko »votlino« se poslušalcu podoba glasbe dobesedno razpre in ga vabi v svoj notranji svet. Privlačne, gibajoče vsebine tonov, izražene v barvi s dinamičnim izžarevanjem, v razšrjenem polju estetike, sedaj tudi aktivnega gledalca razbremenijo nepomebne navzoče sedanjosti ter težnosti materialnega sveta. Preselijo ga v njen nepričakovani strukturni svet ki se v svoji fascinantnosti razodeva pred njim.

Le-nazadnje tovrstni pristop; zunaj glasbenega, zavestnega zasledovanja in odkrivanja strukturno – tonskih vsebin, njihovih v gibanju medsebojnih odnosov kakor tudi poenotenje teh vsebin v celoto, omogoča stanje odpovedi toge samostojnosti – omejenega jaza ter razdvojenost misli, katero nosimo v sebi. Tako nam sedaj celotno in odprto delovanje glasbe omogoča sintezo, hkratno identifikacijo različnosti v eno in s tem ločitev od zdaj ter prestop v del in dimenzijo njenega cikličnega časa s katerim smo ob poslušanju in gledanju soočeni.

S časovno-prostorsko omejenim zaporedjem, nadabstraktno barvo, njenim magičnim učinkom in dinamičnimi odnosi, so tako v široki odprtosti od glasbe, njene nastajoajoče – nove estetske sfere, prevzete vsebine umeščene v še neraziskan in definiran prostor. Danes oblikovan in dostopen le v projekciji. Ta pa ni več iluzija je stvarnost, je verjamem; napoved za prihajajočo drugačnost v svetu glasbe. V njej, je tako v sočasnosti dveh različnih vsebin preseženo uveljavljeno in nadvse »okovano« linearno in vodeno spremljanje glasbenih del. Literalni model, oponašana predmetnost, in ujetost v nam znano enoznačnost – prisotno tudi v praksi likovnega izraza.

Ljubljana, maj 2006

Božidar Svetek